Ko se začnemo pogovarjati s kolegi o denarju, nastanejo vedno različne debate. Vsi živimo na istem planetu, imamo stroške, plačujemo račune in hodimo v službo in najpomembneje je, da vsi delamo za denar. Žal je tako, da se z lepimi besedami zaenkrat še ne da plačati položnic. Tako, kot imajo avtoprevozniki za svoje storitve svojo ceno in tako kot imajo frizerji svoje tarife, je tudi posredovanje ovrednoteno. Razlika med ostalimi branžami je, da si vsak frizer na trgu lahko prosto določa cene svoje storitve. Pri nepremičninskem posredovanju pa (žal) ni tako. Nepremičninsko posredovanje pokriva Zakon o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr – Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/11 in 47/19), v katerem je v 5. členu točno določeno koliko lahko znaša najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje.

Torej, v primeru nakupa ali prodaje za isto nepremičnino znaša največ 4% od pogodbene cene, ta omejitev pa ne velja, kadar je pogodbena vrednost nepremičnine manjša od 10.000 eurov. Plačilo za posredovanje lahko nepremičninska družba zaračuna le naročitelju na podlagi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami.

Najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje v primeru najemne pogodbe za isto nepremičnino sme znašati največ 4 % od pogodbene vrednosti, vendar ne več kot znesek enomesečne najemnine in ne manj kot 150 eurov (ta določila se ne uporabljajo za pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami, ki jih sklenejo med seboj gospodarski subjekti). Pogodbena vrednost najema pa je zmnožek zneska mesečne najemnine in števila mesecev, za katerega se nepremičnina oddaja.

ZNPosr v nadaljevanju, v 25.a členu, opredeljuje tudi dodatne storitve in dejanske stroške, ki jih ima nepremičninska družba pravico zaračunati, če so dogovorjene s pogodbo o posredovanju. Kaj to pomeni? Se sprašujete kaj so to dodatne storitve in kaj so dejanski stroški? Preberite članek Kaj vam lahko zaračuna nepremičninski posrednik zraven provizije?